Simptomi? Neskončni ooooo-ji, iiiiii-ji, orošene oči in nostalgija. Torej, povejte mi, je bil to doping ali čisto prava zastrupitev s preveliko dozo lepega?
Občudovala sem fotografije moje ne več samo virtualne prijateljice. Kako resno zaljubljeno njeni punčki gledata bratca. Kako sta ga veseli, navdušeni nad njim in hkrati pozorni do mamice, saj jo starejša v vsem navalu novega boža po roki. Lepo. Neskončno lepo.
Skoraj istočasno kot pri meni pred štirimi leti. In v istem vremenu - rodit pri 35 stopinjah in v najhujšem soncu, domov v dežju in 20 stopinj manj.
Lepo. Nostalgično. In zapomnljivo, če ta beseda sploh obstaja. No. če ne beseda, pa vsaj njen pomen.
0 comments:
Objavite komentar