Usodnega trenutka se pravzaprav ne spomnim. Vem, da mi je bilo v otroštvu všeč, ko sem se podila po gozdu, nabirala gobe, borovnice, kostanj. Potem proti koncu srednje šole je moje veselje počasi zbledelo.
Potem sem bila nekaj časa itak emancipirana mestna ženska, za katero je bil že sprehod okoli Bleda dovolj podeželjski. V gozd? Ni šans!
Čez čas sem ugotovila, da je gozd sproščujoč. In sva s takrat še vd možem gobarial, da je kaj. Imava en kup foto dokumentacije, s katero se bova hvalila vnukom:)
Zdaj v gozd hodimo vsi štirje skupaj. Punčki sta gozdarski tečaj začeli pri prvi lekciji: kje hodimo, kaj trgamo, kako glasni smo,...
Nadaljevanje, predvsem o gobarjenju, pa je tukaj.
Želim vam veliko varnih in mirnih gozdnih užitkov:)
4 comments:
o, smo ravno danes PO prebranem članku imeli debato o gobah, tukaj v službi;)
Metka, a res:) A pa kaj rastejo, kaj pravijo v službi?
Ja, jih kar nabirajo. Potem pa smo zašli v debato o cenah... in na koncu recepti;)
Metka, pa sva spet pri tisti gobovi juhi z RR. Se spomniš?
Objavite komentar